Od doma smo se odpravili šele po šesti popoldan, čakali pa sta nas še dve uri vožnje. Kar niti ni bilo tako slabo, saj smo prispeli na izpraznjeno parkirišče pod Mangartskim sedlom. Šele naslednji dan ob odhodu smo videli, kakšna gneča se dogaja čez dan. Ne bi, hvala.
Kakorkoli, svežina hribov je bila tista, ki mi je umirila dušo. In razgledi. Za las smo še ujeli sončni zahod.
Medtem, ko je Gašper pripravljal spalnico (beri: prtljažnik Golfa), sva z Marijo opazovali, kako je vse okrog odel mrak.
Po mirni noči nas je pričakalo hladno jutro. Skupaj s pohodniki, ki so se odpravljali na Mangart, smo se po cesti povzpeli proti vrhu sedla. Pričakale so nas meglice in še enkrat razgledi. Vedno razgledi. In lepota ustvarjenega.
Mangartsko sedlo, hvala. Še se vrnemo.
